Prva o Kaktusarstvu

ta članek o nastanku kaktusarstva je izšel v glasilu DPKS v letu 1994

Skozi okno buljim v koprenasto mestno meglico, izginjajočo v prvih sončnih žarkih po nevihti. Nevihta je v poletni vročini kot hladno pivo; ohladi pregreto telo, osveži duha in uspava neprijetne misli, vendar se vročina povrne, še bolj moreča in soparna, znoj stopi na lica in v mehurju se nabere odvečna pivska voda. Nostalgično se spomnim na hladne deževne dni in pozabim, da so med njimi tudi taki, posebno odurni dnevi, ko za dežjem pride dež, ko vlažen mraz leze v kosti, ko zgnije pet ali osem kaktusov, ko mi banka pošlje opomin zaradi preveč načečkanih čekov, ko dobim gromozansko visok račun za telefon in na koncu staknem še nahod. Pokvari se mi avto, žena me ozmerja bolj kot ponavadi, nato pa zmanjka elektrike ravno med najboljšo televizijsko oddajo in tedaj pričnem razmišljati, čemu se sploh trudim in napenjam, čemu zidam hišo, ko ne rabim tolikšne, čemu mi bo nov avto ko se tudi s starim dobro peljem, čemu na vrtu raste dražja zelenjava kot pri šiptarju na trgu in, končno, čemu sem privlekel k hiši rastlinjak in tisto trnje, ki mi pripravlja le kup sitnosti in dela. Taki dnevi so tisočinke življenja in vrgel bi jih proč, če bi se dalo in če ne bi bili pravtako podarjeni kot vsi drugi. Počakaš, da minejo in za njimi res posije sonce. Spomin na takšen dan včasih spodbudi misli k brskanju in iskanju korenin svojega kaktusarstva. Ampak, ali spomin na otroštvo ne sloni včasih le na iluzijah, ki se mi pričarajo ob pripovedovanju starejših o mojem otroštvu, da ni spomin le lažen plod domišljije, ki tudi najgrše trenutke prebarva v lepe sanje. Od kod sem privlekel prvi kaktus in zakaj je bil to ravno kaktus? Ali je bila to opuncija ali ehinopsis? Kako je le mogoče, da sem si nakopal cel rastlinjak katusov in zakaj ta norost traja in traja kot zaverovanost kakšnega budista, ki svoje življenje podari svojemu bogu in ga mrmrajoč molitve preždi med hladnim kamenjem. Vendar, ali kaktusarju kaktusi res pomenijo vse, ali pa so le blažilec razburkanega počutja po napornem dnevu, čudežni zdravilec, s katerim lažje preživiš to noro življenje?

Ne spominjam se več, kateri je bil prvi kaktus, ki me je očaral, se pa natančno spominjam, kako sem čisto po naključjih staknil tu in tam kakšnega velikega bodičarja. Večine teh rastlin ni več pri hiši; naveličanost in selitve so opravile svoje delo. Narava me je privlačila že od najmlajših let, a so me zaradi bližine gozda zanimale bolj živali kot rastline. Ko so se drugi mulci učili brati iz berila in črkovali Sneguljčico, sem cele dneve buljil v drobno knjižico o živalih, porjavelih listov in brez platnic, prebiral črko za črko, jecljal in zlogoval, in čeprav sprva nisem razločil smisla stavkov, je bila to moja najljubša knjiga še dolga leta. Prva in dolgo časa edina rastlina, ki me je predramila, je bil seveda kaktus. Barvito cvetje in nenavadnost tropskih in okrasnih rastlin me nista zanimala. To ni bil veliki saguaro iz indijanskih filmov, niti opuncija iz knjig Walta Disneya. Bil je navaden puščoben ježevec, ki me je presenečal z nenadnim obujenjem v življenje in skorajšnjo smrtjo, s svojim nenavadnim mirom in tišino. Bil je kot večni kipec, nepremičen mrlič, ki je oživel le en dan v letu, razbohotil svoja bela svilena žrela, kot da bi hotel celemu svetu dokazati, da še živi, in se nato spet pogreznil v sivozeleno mrtvilo. Dan, ko je cvetel, je bil za nas skoraj praznik. Bil je bolj opažen in čislan kot marsikatera druga reč v hiši in vsakdo, ki je tisti dan prišel na obisk, si je moral najprej ogledati to neverjetno čudo. Od vseh hišnih ljubimcev je bil najprijetnejši; za seboj ni puščal dlak, nikoli ni zganjal trušča, ni smrdel ali posvinjal hiše in ni povzročal nikakršnih drugih skrbi. Zimo je preživotaril v neki zanikrni kleti, čez poletje pa smo ga postavili na balkon, kjer ga je cvrlo sonce in tolkle poletne nevihte. Izginil je tako, kot se je pojavil - neopazno, brez hrupa ali zavedanja, vendar je pustil spomin; nekaj redkih družinskih slik iz moje mladosti je bilo narejenih ravno na cvetni dan skoraj pozabljenega ježevca.

Pogost kaktus v tistem času sta bili Mammillaria gracilis in M. fragilis. Preživeli sta le zaradi urnega brstenja, za razširjanje pa so poskrbele ženske. "Kaj pa je to nekaj novega prvič ga vidim kje pa si to dobila soseda pa kaj cveti joj kako je luštkano ali mi boš dala košček saj ni treba takoj res res koliko sem ti pa dolžna pridi še ti kaj k meni ti bom dala eno vodenko jooooooj hvala, hvaaala," so rekle, pa so se rastlinice množile kot komarji; bolj jih uničuješ in tlačiš, več jih je. Životarile so v raznih kleteh, kopalnicah, na policah in omarah kuhinj, na straniščnih oknih in raznih stopniščih, pa so vseeno preživele. Dve napol degenerirani rastlini sta se ohranili in pristali celo v mojem rastlinjaku in sedaj spominjajo na tiste čase, ko je bil prav vsak zanikrn kaktus eno od sedmih vaških čudes.

Prvi kaktus, ki sem ga sam prinesel domov, je bil zagotovo čudovita rumena Opuntia microdasys. Dobil sem jo čisto po naključju. To je bilo v tistih letih, ko sem hodil v Ljubljano na srednjo šolo. Prerastel sem vse ljudi na svetu in bil sem najpametnejše bitje daleč naokoli, pa so me vseeno zanimale tudi druge stvari, celo kemija, katero sem se učil. Nekoč sem si iz svojih prihrankov kupil neko debelo strokovno knjigo, pa čeprav je bila za nekaj stopenj zahtevnejša, sem jo skokoma požiral in nabiral nepotrebno znanje, katerega nikoli kasneje nisem rabil. Za knjigo je izvedel neki starejši mulec iz sosednje ulice, ki je hodil že na faks in me prosil, če mu jo posodim za leto študija. Na njihovem stopnišču je bila postavljena prelepa zlatorumena opuncija in čeprav je rastla v senčni niši na severni strani hiše, je bil to najlepši primerek te vrste, kar sem jih kdaj videl. Ko je lastnik videl moje zanimanje za kaktus, mi jo je takoj ponudil, ne le en členek, kar celo mi je dal, z loncem vred. Takrat se mi o pokvarjenosti človeške duše še ni kaj dosti sanjalo, a če bi znal prebrati njegove misli, bi slišal nekaj takega: "Vzemi, le odnesi tega ščetinastega vraga, da me ne bo več bodel in me grizel v kožo. V zameno vzamem knjigo, nategnem te kot nategne bister kmet dacarja. Nikoli več je ne boš videl. Hudičeva opuncija pa te naj grize, kot je zdaj mene, vsakič, ko boš šel mimo, naj se ti zažene v kožo in iz nje naredi krtačo". Res, knjige nisem nikoli več videl in tudi opuncija mi je pustila lep spomin. Ko sem jo ob letu presajal, se mi je kar cela prekucnila na roko prav do komolca in pustila v koži nekaj tisoč drobnih glohid. Nisem se takoj znašel da bi jih z voskom polil in odtrgal kot luskavo kožo z ostriža, populil sem jih ven kar z roko in še naslednje dni sem našel kakšno bolj skrito, ki se je pokazala šele z bledo rdečico na koži. Kam je opuncija izginila, ne vem, saj sem bil precej časa zdoma. Vtisnila se mi je v spomin in kasneje sem ta spomin, vsakič, ko sem videl kakšno zanikrno rumeno opuncijo, obnavljal in še bolj utrjeval. Kasneje sem še marsikje zapazil, da je bil prenekateri kaktus na okenski polici ali ob hišnem pragu lepši in bujnejši kot v rastlinjaku.

Še neka druga opuncija se je znašla na našem balkonu, a je kaj hitro in klavrno končala na kompostu. Bila je nekakšna prezimna Opuntia rufida ali pa phaeacantha. Nekajkrat sem se pošteno zbodel vanjo in ko sem se je naposled le naveličal, sem jo z loncem vred vrgel dol z balkona naravnost na kup ovenele zelenjave in kuhinjskih pomij, kjer so se že pasle muhe. Kaktus seveda ni zgnil; še huje, prezimil je kar tam, pod snegom, se zgubal in skrivenčil, dokler ga niso naslednje leto še bolj čilega zakrili sveži ostanki zelenjave, pepela in smrdljivih pomij. Danes z opuncijami ravnam bolj tenkočutno. Opuncije so lahko prelepe in prijetne rastline, če le znaš z njimi ravnati. Cvetijo redko, saj je zemlje v loncu zanje ponavadi premalo, a so žilave in neuničljive. Če niso za drugo, včasih odženejo nadležnega mačka, zmikavta ali kakšnega drugega nepotrebnega gosta.

Ne bom razpredal o vseh kaktusih, ki so pristali na našem vrtu in na okenskih policah. Pojavljali so se in izginjali, zbirka pa je nastajala šele takrat, ko sem odšel od hiše. Zime so jemale svoj davek in vsi kaktusi, ki so se ohranili, so iz tistega časa naprej, ko sem se vrnil domov. Posledice klavrnih začetkov samouka na mladi zbirki se še zdaj kdaj pa kdaj pokažejo; nič kaj presenečen in pretresen nisem, če mi zgnije kakšen večji kaktus iz prvih let gojenja, saj vem, da je preživel hujše čase kot odslužena knapovska srajca. Z leti se človek kar nekako privadi na smrt in postane neobčutljiv. Vendar lahko brezsrčno vržeš cel kup sejancev na gnojišče, ko pa počepne izbranec, pa čeprav eden izmed tisočih, ti je žal zanj. Za življenjem vedno pride smrt in očitek, da si ravnal napačno, ni potreben. Pa mi je vseeno mumija v rastlinjaku včasih bolj pokvarila dan kot priporočeno pismo s povratnico.

S kaktusi so prišli stroški. Kaktusi so se selili iz balkona, v majhen začasen plastenik, v ogrevano toplo gredo, iz te v večji plastenik in končno v skoraj zaresni rastlinjak, zbirka pa se je vztrajno širila. Kupil sem lonce, kable, cevi, gnojila, seme, kopal sem ilovico in betoniral, žagal, zabijal žeblje in barval in tako porabil desetino vsega denarja in časa le za svoje kaktuse. Žena me je dostikrat vprašala: "Čemu ti bo toliko kaktusov? Ali se ti bo kdaj obrestovalo? Na čigavo zdravje pa fotografiraš to trnje, svojim otrokom pa ne pustiš nobenega spomina na otroštvo!" Niti meni niti njej ni bilo takrat marsikaj jasno. Čemu res zapravim toliko denarja, ko ga pa ravno takrat krvavo potrebujem za bolj pomembne reči in si lažem in se tolažim, da si odtrgam od svojih ust? Mladost ni le norost, je še sebičnost in nerazumevanje, slepost in zagledanost vase, in preden opaziš, koliko krivic si zagrešil drugim, že mečejo pogrebci cipresno ilovico na izrezljano desko pred tvojim obrazom. Morda pa opaziš prej, in če si moreš pomagati, morda še kaj rešiš pred pogoriščem. Morda se naučiš ubraniti se skušnjavi, da bi kupil nekaj, kar ne rabiš in morda nikoli ne boš potreboval, morda pokloniš delček svojega časa nekomu, ki to prav zdajle rabi, ali pa prisluhneš nekomu, ki bi ti rad nekaj povedal, pa čeprav veš, da se moti in ti bo žrl živce s svojim moledovanjem. Kaktusi te počakajo! Bolj ko jih puščaš pri miru, bolj ti vračajo mir, ki jim ga poklanjaš. Ko hišo preplavi sitnoba in slaba volja, ko otroci vreščijo v kotu in žena razbija s pomito posodo, odideš tja in se skriješ v edini miren kotiček, kamor oni ne pridejo; vedo da tja takrat ne smejo vstopiti. Morda ravno tedaj opazijo, da z njimi, ne s teboj, ni nekaj v redu, utihnejo in mirno pridejo za teboj. Ne odženeš jih, sedaj lahko vstopijo, saj so strup pustili zunaj. Morda pa ostaneš sam, izklopiš vse misli in vrnejo se le prave, bistre, prečiščene, brez umazanije in mulja in s seboj prineso mir, ki ga potem lahko deliš tistim, ki ga sami ne najdejo.

Kaktusarjenje je lahko iskanje miru, dela in preganjanje dolgčasa, lahko je tekmovanje, dokazovanje samega sebe, nojevo skrivanje glave v pesek in beg pred resničnim življenjem, radovednost in zvedavost, v prejšnjih letih, ko si prodal kaktus za pivo, pa tudi marsikomu dodaten, a največkrat pičel zaslužek. Menjava je še vedno ugodna, vendar se je nekaj spremenilo; ali spijemo premalo piva ali pa je kaktusov postalo preveč. Verjetno se v življenju večine kaktusarjev pojavijo vsi tipični znaki bolezni: bojevit mladenič zasiti radovednost in se ponosno postavlja s svojimi prvimi kaktusi, ko pa ga stvarjenje družine potunka v brezoblično sivo vsakdanje in mu požre bistre misli in fantazijo, zbeži pred resničnostjo v edini kotiček, kjer mu nihče ne more ničesar prizadejati. Lahko izbira med več vrati, saj na prostost vodi več poti, vendar je običajna, utopitev v pijači, prekleta past, premazana z bleščečo barvo prostosti, ki se zapre koz mišnica in jo lahko odpre le neizmerna ljubezen in potrpljenje. Tudi če ne bi bil kaktusar in bi to vedel, bi vsakomur dejal: "Če se že moraš utopiti, ne utapljaj se v pijači, žalosti ali jezi, utopi se med kaktusi". Hlastanje za zrakom ti zbistri glavo in pravi čas spregledaš, kakšno napako bi storil, kot obupan samomorilec, ki pogoltne polno pest ciankalija in v zadnjih trenutkih svojega življenja v grozi spregleda, da je bilo življenje vseeno lepše kot umiranje, ko se v trpljenju čas ustavi. Tako kot je ženskam pletenje in praskanje po vrtnem plevelu, sosedom pranje avtomobila in kolesarjenje, spet drugemu gobarjenje, ribarjenje ali hribolazenje, naj bo tebi kaktusarjenje in ne skušaj ga koristno opravičiti kot opravičijo štrikanje in vrtnarjenje z nujnim in mahanje s teniškim loparjem z zdravim. Kar je, to je! Človek vrže četrt, ne, pol svojega čuječega življenja skozi okno v brezdelju, na smrtno uro pa ponuja vse svoje premoženje za en sam dan življenja! Kakšen nesmisel! Ko greš v rastlinjak in preždiš tam ure in ure, pozabiš, da čas teče in se na koncu počutiš čisto nekoristnega, kot trot, ki mu je edino delo, ujeti in nabrisati čebeljo matico, ušlo. Pa toliko dela te še čaka, saj si slovenec in moraš na dan postoriti toliko, kot vsi slovenci, vsak dan moraš po službi še nekaj pospraviti, počistiti, popraviti, zvariti in pobarvati, zvrtati toliko in toliko lukenj in, če bo treba, na koncu dneva urediti še tisto zadevo z ženo. Morda pa tisto zadnje odpade, saj mora tudi ona oprati cunje in jih obesiti na štrik, pomiti posodo, opleti vsaj eno gredico korenja in če ji ostane kakšna urica časa, zašiti vsaj pet gumbov na razcefrano srajco, morda pa se ji le ne bo zljubilo in se lahko v miru zvalim v posteljo in zaspim, saj sem slovenec? Ne! Jaz pa grem v svoj rastlinjak, naužijem se lepote in miru, ženo naženem stran od umazanih črepinj, kupim novo srajco, in zvečer... Ne zvečer! Kar zdajle, takoj!

Kaktusarjenje je nekakšna tekma. Tekmujem in hočem biti prvi, nočem le sodelovati. Cilj je spoznanje, da je tekma brez veze in ko zmagam, prestavim cilj. Zbiram kaktuse kot znamke in jih potem lepim v album, sestavljam iz njih mozaik in skrbim, da nobena ne manjka, posebno tista dragocena s posebnostmi ali z napakami. Ko zmanjka prostora, kupim nov album ali pa tiste manjvredne, ali prej, meni nezanimive, vržem ven, oholo, omalovažujoče jih podarim, ne, vržem jih kakšnem nadebudnem mladeniču v naročje in rečem: "Na, odnesi to ničvredno dolgočasno zelenjavo, jaz je ne maram več videti!". Na tej tekmi hočem zmagati, pa ne vem, da zmaga vedno narava, saj ima v svojih nedrjih toliko presenečenj zame, da bom umrl neveden. Kaj pa morem, če sem se rodil v predalčkih, moje življenje je pospravljeno v predalčke in tudi kaktuse hočem imeti v predalčkih. Morda sem zato vzljubil kaktuse, ker niso štirioglati in pravilno spredalčkani, niso urejeni kot knjižna omara, kamor skušaš v vrsto zložiti knjige in jih poravnati z letvijo na debelino vrbovega lista natančno. Pa vseeno jih skušam spraviti v nekakšno kolono in jih zložiti kot knjige na polico, da bom v tej svetovni poplavi plavajočih trupel in grčavih bukovih debel, gnilih jabolk in kant za smeti, vsak trnutek vedel povedati vse o nekem truplu. Kot v mrtvašnici, kjer je človek le še kos papirja na tablici in na njem načečkan rodovnik s sliko zobovja. Hočem jih razvrščene po abecednem redu, po barvi in vonju, po latinsko, slovensko, nemško, indijansko, angleško in kitajsko, po višini, širini in globini, po dragocenosti, po zgodovini in starosti, po tem, ali rastejo v Mehiki, Braziliji ali Boliviji, v kateri vasi in na katerem kamnu, ali po njih ščijejo lame ali mezge ali osli, vse, prav vse hočem vedeti. Potem pa pomislim: ali mi to ščavje res pomeni vse? Ali sem res toliko nor, da bom tričetrt edinega življenja (v posmrtnega prav nič ne verjamem) pretrapil med nekimi mutastimi rastlinami? Ne, ne bom! Ne bom pa pika! Ne bom pozabil nase, pa bi skorajda! Kot sem bil nekdaj zagledan vase in so bili kaktusi moja prva skrb, bom zdaj poskrbel za tisto, kar sem zanemaril. Zadnji čas!

O kaktusih še vedno ne vem skoraj ničesar. Vem, da so zeleni, da imajo včasih bodice in z njimi bodejo, poznam jih po priimku in imenu, vem morda še nekaj malenkosti in to je vse. Hočem izvedeti še več in jih sprejmem v svoj analitični svet. Seciram jih, prepariram, namakam v kislini in jih žgem in kuham, vrtam luknje vanje, prisilim jih živeti na moj način. Če bi nekdo ustanovil društvo za zaščito rastlin in bi videl moje početje, bi me postavil pred gabrovo zeleno sodišče in obsodil na življenje pelargonije. Dal bi me v roke zanikrni gospodinji, ki bi me trgala in rezala, zalivala z kavino brozgo in detergentom za pomivanje posode, me postavila na vroče sonce in izžejala skoraj do smrti, me nato polila z ledenomrzlo vodo... Vendar ne bo nihče nikoli ustanovil gabrovega zelenega sodišča, ker bi brez rastlin umrl. Ne bi smel rezati krompirja za župo, ne v zeljne liste zavijati zmlete prašičje crkovine z riževim zrnjem in namesto stola bi si moral pod rit podstaviti kakšno ženščino z žilavimi komolci in koleni. Zato se mi kaktusi prav nič ne smilijo, ko jih režem kot krompir in namakam v strup kot solatne glavice v kis. Ko jim pokažem rezilo, ko jih prebadam in mučim, se vdajo kot cmeravi španec in mi povedo skoraj vse, kar vedo. Včasih jim sploh ne prisluhnem in ne verjamem, kar pravijo, pa zbodem in zarežem druge, a mi vsi pripovedujejo isto zgodbo. Pravijo mi, kako so se v peščenem ognju cvrli njihovi starši, kako se na njihovih iglah sušila človeška kri, kako so jim prepevale lepe indijanske dekline in kako so na njihova ramena ptiči znosili gnezda. Ko mi pripovedujejo zgodbe, si ne želim več tja v Ameriko, pod vroče sonce, med sitne komarje in desperadose, da se na svoje lastne oči prepričam o resnici. Postanem lahen ptič in na krilih domišljije odletim v neskončna prostranstva, med borovce in agave in skale, ožarjene s samoto in posejane s kaktusi, katerih se človek s svojo štiricilindrično nogo in zajedalskimi rokami še ni lotil. Zdaj sem kondor in jadram nad gorami med plehnatimi pticami in pod menoj pritlikavci pulijo seme iz kosmatih kembljev, da ga, ko se vrnem, posejem v ujetništvo. Tam naprej se prerivajo penasti valovi in valijo droben nesek na obalo in nikjer ni prelepih črnih deklic, kjer bi se spočilo in nasladilo oko, tam so le čudne trnaste buče, katerih prašiči ne marajo in zato tam ni prašičev. Skočim v morje, da se shladim, a padem na vroč peklenski pesek in zdaj sem miš, bežim in se skrijem pod piramide konic, ki štrlijo proti orlu zasledovalcu in mu ne dovolijo, da bi me zgrabil. Da sem človek, mu pokažem osle in fige, saj mi ne more ničesar storiti...

Tega mi nihče ne more vzeti, tudi če mi vse kaktuse vesoljni potop odnese v kanale med podgane in črve. Nikoli si ne želim, da bi ostal kar tam med kaktusi v puščavah, saj mi je tudi tukaj lepo in vem, da se lahko kadarkoli vrnem tja. Če je bog in če me spusti v nebesa ali vsaj v vice, naj mi pusti domišljijo. Če ne, mi je prav malo mar za nebesa, da tam stojim mrtev kot lipov bogec in da me jedo nebeški lubadarji. Domišljija je najlepše darilo, ki ga mati lahko podari svojemu otroku in z njo prideš kamorkoli in narediš karkoli. Potovanje v neznane svetove ti lahko ponudi bujna knjiga ali slika in resničnost postane grša in dolgočasnejša kot iluzija. Lahko obiščeš neznane kraje, potapljaš se v oceane in raziskuješ neskončno oddaljene planete, lahko si cesar ali berač, lahko brez slabe vesti prekucneš ognjevito zamorko, letaš kot ptič ali z bogom vsemogočnim piješ žganje in igraš tarok. Meja ne postavlja ne razum, ne vera, ne nagnjenosti, geni ali družba, mejo postavlja le svoboda tvojih misli.

Pa sem že kdaj pomislil na to, da bi morali kaktusi od hiše? Da bi jih potolkla toča, zalila voda, da bi žena rekla: "Jaz ali kaktusi, izberi!", da bi jih pomotoma zalil s herbicidom namesto z insekticidom ali kaj podobnega? Seveda sem! So stvari, ki jih nikdar ne bi zaradi kaktusov zavrgel. Skrbim zanje, kolikor morem, a življenja zanje, kot heroj za slaboumno idejo, ne dam! Pridejo časi, ko me sploh ne zanimajo in se ne zmenim zanje, nato pa se mi nenadoma odpre kot knjiga, ki že iz naslova in barve platnic kaže na zanimivo vsebino. Če bi vedel, da se lahko nečesa naučiš do popolnosti in ti postane nezanimivo, bi se tega bal že na začetku in sploh ne bi pričel. Ko težiš k cilju, moraš vedno paziti, da ne ponavljaš tistega, kar so drugi že naredili; lahko pa ponavljaš in najdeš napako in postaneš nezaupljiv. Ovce živijo blago in se bojijo le volka, a na koncu končajo pod sekiro. Ne maram biti ovca in jesti le tisto, kar mi dajo, in ne maram biti volk, da ne požrem zaradi samotne svojeglavosti strupeno past. Ko sem bil mali, so mi starejši govorili: "Z metlo pometaj, s sekiro sekaj in s kladivom zabijaj. Ne razmišljaj preveč in delaj, saj za drugo nisi". Verjel sem jim, dokler nisem z metlo barval steno, s sekiro zabil žebelj in s kladivom ubil petelina. Nezadovoljen sem iskal in našel starca, ki je videl moj bes im mi dejal: "Uči se, požiraj, kar ti ponudijo, a vedno misli s svojo glavo. Če ti povedo še take globoke modrosti, ravnaj se vedno po svoji pameti in naj ti ne bo nikdar za to žal!" Ubogal sem ga in si ustvaril svoj svet, ki mi je bolj resničen kot vse resnice tega sveta; resnice so le razkrinkane laži. Resnice niti ne iščeš, če ti nekdo ne ponuja laži.

In kaj ima vse to veze s kaktusi? Če se enkrat pričneš ukvarjati s kaktusi in preživiš z njimi del življenja, če podnevi razmišljaš o njih in če jih ponoči sanjaš, to ni več nek popoldanski konjiček, ampak je religija, je način življenja in razmišljanja, je vse nekaj drugega kot naslajanje gospodinje ob potici, ki ji je končno uspela vzhajati kot vedno uspe sosedi. Pri hobiju se učiš od drugih in ostaneš bedast papagaj, ki zna ponoviti le nekaj besed. Če se ti slučajno posreči kaj narediti na drugačen način kot predpisuje konjičkarski red, se ti že zdi, da si najkreativnejši in najbolj inovatorski primerek svoje vrste. V religiji vlečeš spoznanja iz samega sebe in ne razmišljaš plehko le o tem, kako preživeti nekaj rastlinic, ampak se nizajo vprašanja sama od sebe. Ko pa se pojavi vprašanje, začne radoveden razum sam iskati odgovore.

Na koncu koncev pa smo prilezli na ta trapasti svet le zaradi tega, da zabijamo čas, a ne?

Sprejemnica